Kako deluje pravi programabilni enosmerni napajalnik?
Apr 09, 2024
Pregled delovnih metod napajanja
Modul usmerniškega vezja pretvori AC napetost iz transformatorja v unipolarno AC napetost. Nato filtrirni modul pretvori unipolarno izmenično napetost v nepopolno enosmerno napetost z učinki valovanja.
Regulator napetosti prilagodi izhodno napetost na želeno raven in izvede nadaljnje filtriranje, da doseže konstantno izhodno enosmerno napetost.
Ti moduli vezja vsebujejo veliko komponent, od katerih nobena ni idealna. Kondenzatorji in induktorji imajo parazitski upor, parazitno kapacitivnost (v induktorjih) in parazitsko induktivnost (v kondenzatorjih). Tranzistorji in diode imajo karakteristike IV, ki se spreminjajo s temperaturo. Vse komponente imajo določene tolerance vrednosti parametrov, porabljajo energijo, imajo omejitve moči in ustvarjajo hrup. Te neidealne lastnosti preprečujejo, da bi napajalnik postal absolutno konstanten izhodni vir enosmernega toka.
Odstopanje od idealnega izhoda
Izhod, ki ga zagotavlja napajalnik z enosmernim tokom, ni vedno uporabniško programiran izhod. Proizvajalci bodo določili natančnost določenih izhodov DC na podlagi toleranc komponent: natančnost izhoda ali natančnost prikaza. Ko temperatura okolja preseže temperaturno območje kalibracije napajalnika, lahko proizvajalec določi tudi temperaturni koeficient, ki ga doda toleranci izhoda. Drugi razlog, zakaj izhod enosmernega toka pade pod programirano vrednost, je ta, da je pri uporabi visokih tokovnih obremenitev notranji upor komponent v napajalniku izpostavljen večji napetosti. Proizvajalec navaja ta učinek kot regulacijo obremenitve, izraženo kot odstotek napake glede na polno napetost. Za popolno določitev izhodne natančnosti napajalnika z enosmernim tokom je treba izhodni natančnosti dodati napako nastavitve obremenitve.
Tudi izhodni konec enosmernega napajalnika enosmernega toka ima lahko hrup. Zaradi gibanja in trkov elektronov v kovinskih strukturah obstaja inherenten šum v vseh elektronskih komponentah. Ta vrsta hrupa se imenuje Johnsonov hrup. Zaradi pogojev na napeljavi izmeničnega toka, elektromagnetnih motenj iz okolja (EMI) in blodečih tokov na ozemljitveni žici se lahko v izhodni moči pojavi tudi šum. Tako kot drugi elektronski instrumenti, zmanjševanje hrupa v napajalniku zahteva podrobne tehnike načrtovanja. Toda tudi pri najboljši zasnovi bo prišlo do hrupa na izhodnem koncu napajalnika z enosmernim tokom.
Struktura topologije moči
Obstajata dve vrsti topologij moči. Zasnova napajalnika lahko uporablja linearno topologijo ali topologijo preklopnega načina. Razlika v njihovi zasnovi je v usmerniškem modulu in modulu za regulacijo napetosti.
(1) Struktura linearne topologije
Pri linearni zasnovi skozi vezje teče stalen tok. Prednosti te zasnove so nizek hrup in majhna zapletenost, vendar učinkovitost ni zelo visoka. Učinkovitost linearnega napajanja je manjša od 50%.
(2) Topološka struktura stikala
Po drugi strani lahko stikalni napajalniki dosežejo 90-odstotni izkoristek, vendar sta njihova kompleksnost in izhodni hrup veliko večja. Razlog za visok hrup so aktivne komponente, in sicer tranzistorji, ki se uporabljajo kot stikala za vklop in izklop napajanja pri frekvenci kHz. Prednost stikalnih napajalnikov je, da so manjši in lažji od linearnih napajalnikov enake zmogljivosti. Preklopni napajalnik se lahko uporablja z lažjimi in manjšimi transformatorji. Poleg tega, višja kot je preklopna frekvenca, manjše so vse induktivne komponente.
Čeprav sta obe topologiji primerni za napajalnike do nekaj sto vatov, se stikalni napajalniki uporabljajo predvsem za načrtovanje napajalnikov z močjo nad 500 W ali celo kilovati. Za napajalnike kilovatne ravni so transformatorji lahko tudi zelo veliki in težki.







